GreenPak earth garden & Echo Fest

Po dokaj napornem tednu, smo si privoščili sproščujoč vikend na "eko festivalu" (GreenPak earth garden & Echo Fest), ki je po mojem mnenju nekaj posebnega in unikatnega na svetu. Sam "zeleni" festival se dogaja v parku v malem kraju Ta Qali, letos so ga organizirali že tretjič. Sama ideja festivala je promocija zdravega živlenja, recikliranje odpadkov, promocija alternativnih virov energije itd.
Na vsakem koraku doživiš nekaj preprosto lepega, novega in naravnega. Pri vhodu na festival, so se predstavljali razni obrtniki in kmetje z domačimi proizvodi, nato si lahko v gozdu občudoval pisane lampijončke, pod njimi pisane velike vzglavnike, kjer se je bilo hudo udobno zlekniti, in prisluhniti glasbi. Prav tako je bila pod borovci etno tržnica, kamp in oči smo pasli na pravi zbirki oldtimerjev. Povsod si videl preproste in po mojem stilu oblečene ljudi, židane volje z neko toplino v sebi. Na etno tržnici so prodajali in raztavljali oblačila, nakit, slike, lonce za rože, predstavljali razne masaže in okusno ekološko pridelano hrano. Sam prostor je dokaj majhen, a zelo prijeten in predvsem drugačen. Drugačen zaradi ljudi, ki se ne gnetejo in ne rinejo vse povprek, ampak se preprosto počasi sprehajajo in tudi če je gneča se tega ne opazi oziroma ni tipičnega kaosa.
Na drugi strani je bil Jazz oder in igrala za otroke, vmes je bilo še nekaj stojnic s hrano in vinom.
Čez dan smo uživali ob poslušanju tradicionalne Malteške glasbe in glasbi, ki so jo preigravali obiskovalci na svoje inštrumente.
Ko se je zmračilo je postalo vzdušje še boljše, toplejše in ja ne znam opisat, bilo je enostavno čudovito. Okoli devete pa smo se odpravili v grški anfiteater, kjer smo težko čakali na skupino Tribali.
Band Tribali je nekaj posebnega, nekaj res unikatnega na svetu. Fantje in dekle namreč igrajo na inštrumente iz celega sveta, povdarek je na didžiridujih, ki pa so različnih velikosti in oblik, bobnih, kitarah, razne ropotuljice, školjke, skodelice in še in še...kdo bi vedel vsa ta imena inštrumentov, ki prihajajo iz Afrike, Južne Amerike, Avstralije...
Sam koncert je bil spektakelj, kot ga še nisem doživela. Posledica je najbrž tudi ta da obožujem to vstno glasbo, a kaj naredijo Tribali ni mogoče z besedo opisati, potrebno je enostavno doživeti. Seveda pa sem sama sam koncert doživela v neposredni bližini-prva vrsta, privilegij tako imenovanih fotografov :). Da boste lahko malo občutili ta filing in njihovo glasbo si oglejte tale video, a kot sem že omenila, tega se ne da posneti-to je treba enostavno doživeti. Torej klikni tukaj in se prepusti užitku, nato pa si lahko ogledate še slike, ki so nastale na samem festivalu.

Etno market

Koncert skupine Tribali

Čudežen deček, igra na vse kar mu daš :)

Posedanje pod borovci in lampijončki

Tribali

Jazz oder

Med sprehajanjem po tržnici

Tribali

Tradicionalna Mlateška glasba

Drevo, ki te gleda :)

Vonj narave

V moji soseski (Balluta) sem odkrila prikupno trgovino z zdravo prehrano, tu sem našla tudi nekaj ekološko pridelanih proizvodov in se že dodobra spoprijateljila s trgovko. Danes, ko sem na hitro obiskala trgovinico, (šla sem po lavandino etrično olje) me je prodajalka prijazno povabila na masažo. Sprva mi ni bilo najbolj jasno, kje bo izvajala to masašo, potem pa mi je razložila, da imajo v prvem nadstropju prostor, kjer se lahko naročiš na Tajsko masažo. Ko sem stopila v sobico me je prijazno pozdravil Fabrizio, ki je moram priznati tudi zelo simpatičen mlad dečko hehe :). Torej imela sem brezplačno poskusno masažo, toliko da sem lahko začutila njegove prste in energijo-tako se je izrazil. Seveda sva se zapletla v prijeten pogovor in ker tudi sam ustvarja z naravnimi preparati mi je predlagal, da bi mu lahko pomagala pri iskanju raznih zdravilnih rastlin in predelavo le-teh.
Zelo zrelaksirana sem se nato odpravila na plažo, kjer sem uživala sobotno jutro. Ker ni bilo sončno jutro in tudi zato, ker ljudje tukaj pač niso jutranji tipi sem na plaži bila skoraj ves čas sama. Ko sem se naužila tudi vonja in šumenja morja sem se za piko na i, peš odpravila do Slieme.
Dan se je začel čudovito in tudi nadaljuje se tako. Obeta pa se super kulinaričen večer. O tem poročam naslednjič...

Pogled na jadrnice

in na nemirno morje

.

Javljanje iz vroče Malte

Kot ste nekateri že pričakovali, so moja javljanja na blogu vse redkejša. A razlog ni v tem, da se tukaj ne bi nič dogajalo. Postala sem namreč že kar tipična maltežanka- na izy. Čez teden dneve preživljam na inštitutu ( o delu itd. v posebni objavi-se zbira material), poleg dela v laboratoriju sedaj študiram literaturo v moji mini pisarni (kotu). Ko pa pride vikend pa je akcija. No ja ta vikend sem bila bolj delovno razpoložena. V petek sem generalno pospravila stanovanje, v soboto je bil čas žehte in likanja, nakupovanja in pa izležavanja na terasi. V nedeljo pa me je spet prijelo, da bi se šla malo potepat. Odločila sem se, da si grem ogledat severozahoden del Malte. Ko sem dokaj zgodaj zjutraj sedla na avtobus, sem bila kar začudena koliko je že turistov, ki množično odhajajo na izležavanje na plažo.
Po dobre pol ure vožnje smo prispeli v Mellieho, kjer se nahaja največja in najboljša (tako pravijo) peščena plaža na Malti. Plaža res ni slaba in tudi voda, ki je sinje modre barve ne, ko pa sem kasneje legla na pomol, kjer sem bila sama, pa je res bilo najboljše od najboljšega.
Torej iz Melliehe sem se peš podala v Popeye-vo vasico, ki je dober kilometer oddaljena od mesta. Z blokadnikom sonca na glavi, majico brez rokavov in zavihanimi lanenimi hlačami je kar šlo, ni bilo preveč vroče. Po prijetni hoji sem prišla do vhoda v Popeye-vo vasico. Najprej sem stopila do prodajalke kart (lahko bi šla tudi mimo pa tega ne bi opazila), katera mi je hotela zaračunati 9,50 eur za ogled vasice. Uh kak me je razkurlo, saj pa nimam rajde otrok s sabo. Prijazno sem jo vprašala če je sigurna v ceno, kajti v raznih prospektih in internetnih straneh navajajo ceno 5 eur. Pa se še kr ni dala in je rekla, da mi lahko ceno spusti na 8 eur. In sem zopet poskusila, omenila sem ji da ne nameravam ostati cel dan in da me samo zanima kako izgleda vasica in da jo želim poslikati. Končno sva se zmenili za 6 eurov. Banda pokvarjena, povsod me hočjo ocigant. Ampak se ne dam več, so si sami krivi, so me oni naučuili, da ne smem verjet v cene ki jih rečejo najprej.
Dokaj zadovoljna sem odšla v vasico, ki pa je fantastična. Najprej sem šla k obali, kjer sem sedla na čoln in se odpeljala na 15 minutni izlet, ki je vštet v ceno. Morem pohvalit, da imajo okus, mornar je bil prav fleten pobč, ki mi je sproti tudi pokazal hrib, kjer so snemali enega od prizorov z Bradom Pittom iz filma Troja. Priporočil mi je tudi turo po hribu, ki sem jo kasneje res naredila.
Po izletu z čolnom sem odšla v center vasice, kjer sta imela svoj šov Olive in Popeye. Animatorji so prave face, seveda smo se morali poslikati in skupaj odplesati en ples. Joooooj kar prijelo me je, da bi tudi jaz šla delat animacije, hkrati pa sem pogrešala moje male prijateljčke Manco, Leilo, Nika, brata Rek...kateri bi neizmirno uživali v vasici. Ne samo, da imajo urejeno plažo, poskrbeli so za celodnevno dogajanje s predstavami za otroke, za starejše pa z degustacijo vin in s prijetenim sprehodom po vasici, ki jo je leta 1979 zasnoval Anchor Bay. Skupaj je 17 hišk, kjer je Robert Altman snemal avanture mornarja Popeye, manjkala pa ni niti njegova Olive Oil. V vasici si lahko ogledaš dokumentarne filme, tematske hiške in vasico za otroke, kjer lahko obiščejo Božička, palčke in ostale škratke. Kar težko sem odšla iz vasice, a ker sem še imela nekaj planov sem se le podala na pot nazaj proti Melliehi.
Kar nisem mogla mimo plaže, ki je tako vabila in vabila. Svoj kotiček sem si našla na pomolu, kjer sem bila čisto sama in tudi okoli mene ni bilo ljudi. Izbrala sem namreč košček divje plaže, kjer pa ni turistov, oni so na urejeni plaži prilepljeni na ležalnikih in priklopljeni na pivo. Ko sem tako uživala na soncu kakšnih petnajst minut mi ni dalo več miru, da ne bi poizkusila te sinje modre vode, ki me je kar klicala. Uuuuulalalaaaaaaaaa jebela cesta, lepa lepa sam nič kaj topla. Ampak mi je vseeno uspelo opraviti prvo ekspresno kopanje na Malti. Ko sem zopet legla na brisačo in se odločila, da še malo polenarim in se nato odpravim naprej, sem razmišljala o tem kako je meni enostavno fajn. In ja ne vem kako naj napišem, da ne bo čudno zvenelo?? Am recimo takole...jaz nekako nobenega ne pogrešam :). Dolgčas kaj je to?? Če mi kdaj slučajno pride na misel, da bi mi lahko bilo dolgčas se spomnim samo na knjige ki me opazujejo iz pisalne mize. Priznam, da sem kar malo lena, kar se tiče učenja angleščine in pa tudi ostale literature, a se trudim po najboljših močeh :), zato sem vendarle tukaj.
Po super počitku sem jo mahnila proti Red Tower, ki je bil zgrajen 1649 in je eden od mnogih stolpov na Malti, s to razliko, da je ta večji od ostalih. Tako, kot ostali je tudi ta služil namenu, da so iz njega opazovali morje in okolico ter tako opozarjali ljudi ob morebitni nevarnosti.
Od rdečega stolpa vodi pot naprej po grebenu, katerega sem prej opazovala iz čolna. Pot je izpeljana po sredini travnikov, ki so poraščeni z rožami in grmički, tu pa tam kakšna kamnita ograja in pa veliko skal. Jejeje hodila sem po cesti, kjer je hodil tudi Brat Pitt in ostali junaki filma Troja...ooo navdušenje pa takšno :). Bolj kot pogled na hrib, kjer so snemali film me je fasciniral razgled, ki je bil v vsako smer nekaj posebnega. Pogled je segel do otoka Gozo in Comino, na drugo stran na plaže in prelepa polja, na naravni rezervat divjih ptic in še in še. Super kraj za peškanje, ki pa ga tu in tam zmotijo domačini s svojimi glasnimi avtomobili, ki se pripeljejo na travnik počivat, ali pa opravit kakšno drugo potrebo :). Res so čudni tile maltežani, povsod rinejo z avti in potem namesto, da bi si dali vsaj odejo na tla in legli ali si postavili stol, pa ždijo v avtomobilih. Ko sem že ravno pri maltežanih, zadnjič nisem bila ravno olimpijsko razpoložena, ko sem se vračala iz Vallette in na avtobusu prisede en starejši gospod. Najprej me je opazoval potem, ko pa sva se spogledala pa je začel nalagati...saj ne rečem, je bil prijazen, samo ni bil nakako moj dan, a sem se vseeno potrudila in se malo pogovorila z njim. Gospod je drugeče iz Irske, a sedaj uživa penzjon na Malti. Malo sva razglabljala o tem kaj delam tukaj, sem ter tja, ko je tema nanesla na črnce, katere maltežani sovražijo in jih hočejo poslati nazaj v Afriko, posebno sovraštvo pa gojijo do albancev. Hmmm tako veren in pobožen narod, pa toliko sovraštva!??!
Izvedela sem tudi, da je ločitev prepovedana, oziroma, da lahko živiš ločeno, nato moraš predložiti en kup papirjev s tehtnimi razlogi, nato se po ne vem kolikšnem času postopek začne odvijati in če imaš srečo se lahko ločiš če ne pa pač ne. Pravi so tile naši ja, po drugi strani pa jih izivajo, muslimani namreč. Zadnjič ko sem se vračala iz službe sem videla na promenadi najprej ogromno čevljev, potem pa ljudi ki se priklanjajo. Bilo je prav komično, ko so kar dirkali na kup, se hiteli sezuvati in pogrinjati brisačo in že so se priklanjali. Okoli njih je bilo kar dosti policistov, da ne bi prišlo do kakšnih izgredov. Ja vsak dan kaj novega :).
Ne smem pozabiti omeniti tudi tega, da smo v nedeljo imeli Mothers day. Velika akcija vsake družine, že cel teden si lahko opazoval kako so dirkali sem in tja z rožami in v trgovinah je bila vsaka druga stvar namenjena mami. Na samo nedeljo so seveda vsi preživljali čas skupaj s svojimi mamami, ki so jih vlekli povsod, na plažo, v gostilno na kosilo ali pa so bili kar doma. Ko sem se vračala iz izleta sem srečala ogromno stark, ki so se komaj skobacale na avtobus, z vso kramo (rože, razen kič...), hmmm vsaj za materinski dan bi jih lahko peljali domov. Včasih jih res ne razumem.
Takole tole je za enkrat vse, jutri oziroma v prihodnjih dneh pa res širše poročilo iz moje službe.

Treba met tud kako svojo fotko nje :) (nekje med peškanjem po hribih:) )

Pogled na polja in morje in na skrite zalive, kjer se nahajajo majhne plaže

Popeye village

Red Tower

Odličen kraj za počitek

Red tower od blizu

Pogled proti Melliehi, z naravnim rezervatom divjih ptic

Jaz in vesela družba :)

Čoln v Popeye-vem zalivu

Med peškanjem sem poslikala še pokrajino

Nedeljčkanje

Po mesecu dni bivanja na Malti, me vedno znova kaj preseneti, a v pozitivnem smislu seveda. Življenje tukaj je res kvalitetno in ja, prav odlično. Sploh sedaj ko poznam več ljudi in ko postajamo prijatelji. Ravno danes smo se odločili, da gre naša skupnost (sosed in naše stanovanje) na koncert odlične skupine Tribali. Igrali bodo v anfiteatru v Ta Qali. Oh se že prav veselim tega večera. Prav tako smo se danes (ko smo se vsi vrnili iz potepanja po naravi) dogovorili o nabavi dodatne opreme za našo in sosedovo teraso. Juhu to bo veselo. Za kvaliteten študij potrebujemo namreč udobne stole in mizo, seveda nam bodo prav prišli tudi ob morebitnem pikniku :). Vzdušje v našem stanovanju je res mega. Najbolj se razumeva z Bernardom, kajti preostala dva stanovalca sta v zvezi in večinoma časa preživita skupaj. Tako z Bernardom ponavadi skupaj kuhava (jaz kuham on pere posodo), greva na kakšno pivo ali sprehod, v trgovino (prvi osebek ki potrebuje več časa za šoping živil kot jaz) in se druživa na naši terasici.
Danes pa sva se le skobacala ven (dva dni sva bila dokaj brez energije) v naravo. Odločila sva se, da obiščeva Dingli Cliffs. Najprej sva se odpeljala do Mdine in potem zamenjala avtobus, ki naju je pripeljal do klifov. Med sprehodom po obrobju sva veliko fotografirala in razglabljala o nekem odštekanem moškem, ki se je za karneval oblekel v Jezusa in je bil sedaj na sodišču spoznan za krivega. Tukaj je namreč prepovedano, da bi se nekdo delal norca iz crkva, kaj šele Jezusa. Prav tako je prepovedano, da se za karneval oblečeš v policaja, meniha, nuno itd. Skratka vera je tukaj pomemben faktor. Tako se naprimer vsi, ko sedejo na avtobus tudi prekrižajo. Hm no ja včasih bi se najraje tudi sama, še posebno takrat, ko vozi kakšnen divji, ponavadi mlad šofer :).
Torej Dingli Cliffs ležijo v tako imenovani "centalni" Malti, le slab kilometer stran od vasice Dingli, ime pa so dobili po slavnem malteškem arhitektu Tommasu Dingli (1591-1666).
Ker sva se s cimrom dokaj pozno odločila za izlet, nisva prehodila celo območje, a sva od daleč občudovala 220m visoke klife, se sprehodila mimo cerkvice Svete Marije Magdalene in pripeškala do vasice Dingli. Ravno tako sva od daleč občudovala Buskett Gardens&Verdala Palace, ki pridejo na vrsto kakšen drug sončen vikend.

Verdala Palace

Med sprehodom po obrobju klifov

Dingli Cliffs

Cerkvica Svete Marije Magdalene (17.stoletje)

Poigravanje s fotoaparatom

Živel 1. maj

Malta se je leta 2004 pridružila Evropski uniji, ravno tako kot Slovenija. Zato je bilo sedaj med prvomajskimi prazniki presneto pestro. V glavnem mestu Valletta so priredili mednarodni festival ognjemetov. Po slišanih informacijah naj bi se med sabo pomerila različna podjetja, ki izdelujejo rakete in ostala sredstva, ki glasno pokajo in se svetijo :). Na ulicah Vallette je bilo moč videti tudi razne politike in navdušene poslušalce. Res, da se ne udeležujem to vrstnih shodov v Sloveniji, a tukaj so preprosto čist not padli. Takšno navdušenje in ploskanje govorniku sem do sedaj videla samo na TV-ju. Povedanega nisem razumela, ker so govorili v malteščini, a glede na atmosfero (okrašene ulice z Marijami in ostalimi cerkvenimi liki), sem sklepala, da je tu glavni akter tudi bog. Ja presneto verni so in ravno sedaj se je odprla sezona Fiest, ko vsaka vas slavi v čast zavetniku.
Da bi tudi mi padli malo, v to prvomajsko atmosfero, smo v našem stanovanju organizirali večerjo. Udeležili smo se je vsi prebivalci našega stanovanja, sosed in pa naše dve dopustnice. Ko sem odšla po nakupih za večerjo sem se zopet ustavila pri kmetu, ki prodaja zelenjavo in sadje na vogalu. Tokrat je bil en star gospod, ki pa je imel samo "škart" robo. Na primer gnile jagode za 1 euro, a hvalil jih je kot da bi bile zlate. No jaz naivna kokr sem, sem tako ali tako želela samo paradižnik, a tokrat si ga nisem smela sama izbrati, sam mi ga je naložil v vrečko. Hm to mi je postajalo sumljivo ampak ok, paradižnik je paradižnik. Sem mu plačala in odšla domov. Zvečer ko sem želela narediti solato, sem ugotovila, da je več kot pol paradižnika gnilega. Jaoooo kak so mi lasi stali. Ampak ok vsaka šola nekaj stane, a tukaj me bodo tile kmeti res naučili previdnosti. Potolažil me je komaj ribič, ki je bil zelo prijazen in korekten. Skupaj sva se odločila, katera riba je najboljša in hkrati najugodnejša za študentski žep. K njemu bom še šla.
Večerja je bila super in večer smo nadaljevali v zelo popularni ulici Paceville (ulica barov, diskotek). Ko se sprehajaš po ulici srečaš vse mogoče. Mi smo se nazadnje odločili za en bar, kjer je bilo še kar znosno in party se je samo še stopnjeval. Srečali smo ogromno Italijanov, Nemcev in pa hudo prismuknjenih Angležev, ki so naredili sicer pravi žur. Tudi cene so bile znosne (2,5 eur gin tonic :)).
Naslednji dan sva se s cimrom bojevala z nekimi mački, ki so se sprehajali po našem stanovanju :), a sva jih uspešno pregnala z zdravo prehrano in pa čistilno akcijo. Zvečer pa smo se skupaj s sosedom odpravili v Valletto na koncert Malteške rock scene. Najboljši so bili Brikkuni, ki prihajajo iz otoka Gozo in so trenutno najboljši band na Malti.
Ker smo bili dokaj utrujeni še od prejšnje noči smo se odpravili nazaj proti domu. Med vikendom je zelo dobro organiziran tudi night servis avtobusov. In če si še tako utrujen te atmosfera na avtobusu enostavno dvigne. Na avtobusu je bilo veliko mladih in pa šopek starejših, ko smo se začeli peljati je šofer privil glasbo in mladina je začela ploskati in peti, šopek starejših se je na vsa usta smejal, šofer pa je samo še povečeval glasnost. Bili smo pravi disco na kolesih:). Tako zabavno obarvane praznike bom zaključila s prebiranjem literature o zdravilnih rastlinah in se pripravila na nov delovni teden. Ja moj cimer mi vsak dan pove, da sem preveč motivirana za to državo in da se naj dam mal na izy. Ah ja težko težko, ko pa imam toliko energije, in želje po nečem novem:). Lep sončen pozdrav!!

Delček ognjemeta v Valletti

Ko se Angležem strga :)

Mi mamo se fajn :)

Juhuuuu slikica :)