Malta-pa je to res zrelo za v EU???

O tej objavi že dlje časa razmišljam, kajti tukaj na Malti je veliko stvari obrnjenih na glavo in mislim, da Malta nikakor ni zrela in dorasla Evropski uniji, vsaj v nekaterih stvareh ne. Sedaj ko tole pišem je ura deset minut do enajste ure zvečer in zunaj močno poka, tako močno, da ni mogoče govoriti s sostanovalci, alarmi na avtomobilih in hišah tulijo, otroci jokajo, starejši pa so verjetno prestrašeni. Zvok je nekako takšen, kot ga lahko slišite v vojnih filmih, sama nisem doživela vojne a tole tukaj je tako, kot da sem sredi fronte. Ves ta hrup naznanja še eno od feast, ki so seveda cerkvenega značaja. V časopisih je opaziti kar nekaj člankov na to temo in dosti je polemik okoli tega. Eni so proti pokanju in nenehnemu hrupu, naslednji pa so spet zagovorniki tega in tako imenovane njihove tradicije. Jaz kot opazovalka menim, da pretiravajo in da ognjemet sredi dneva ni smiselen, hkrati pa menim, da to državo recesija ni niti povohala, če lahko toliko denarja spustijo vsak dan v zrak, potem so res eni tistih, ki nimajo težav s kapitalom.
Druga zadeva, ki me je zmotila pri teh feastah je ta, da ljudje na ulice stresajo na koščke narezan papir, kateri pa ostane tam dokler ga veter ne odpihne v morje ali pa na kakšen drugi del otoka. Saj kar se same čistoče tiče so Maltežani tako ali tako čisti "cigani". Ko stopiš na cesto naletiš na plastenke, pločevinke, papir, organske odpadke...in ko jih malo opazuješ vidiš, da jim na tem področju manjka vzgoje. Ljudje mečejo skozi okna avtobusov svoje odpadke, otroci brez težave odvržejo prazno plastenko na tla in mladi frajer, ki vstopa v svoj avto, pločevinke pred njim samo brcne na drugo stran ceste. Velikokrat na glas po angleško komentiram takšna dejanja, a kaj ko ne zaleže. Da ne bo pomote...rada imam Malto in lepo mi je tukaj, a želim samo opozoriti na nekatere stvari, ki se dogajajo v državi, ki je v Evropski uniji, pa ne vem na kakšen način je prišla v to skupnost.
V rokavu imam še kar nekaj zgodbic...pa naj vem povem tole. Večkrat sem morala na pošto, ker sem v Slovenijo pošiljala razne dokumente in dokazila o tečajih itd.. Na pošto sem prišla s sprintanim papirjem, katerega sem nameravala poslati. Po vljudnem pozdravu sem prosila za pismo, a uslužbenec je dejal, da tega pri njih nimajo in da morem čez cesto v trgovino, kjer si naj kupim pismo. Najprej sem mislila, da se heca pa sem mu še nekaj v šali rekla nazaj in potem še enkrat prosila za pismo, a kaj kmalu mi je postalo jasno, da tega na pošti enostavno nimajo.
Zanimivi so tukaj tudi frizerji, ki te posebaj vprašajo, če ti posušijo glavo, enkrat so mi za sušenje zaračunali 10 eurov.
Sam sistem tukaj in pravila so tukaj Španska vas. Lastnik priljubljenega bara mi je povedal, da če si domačin in da če se znajdeš "ne rabiš" plačevati davkov. Tako bo sam v dveh sezonah zaslužil dovolj, da si bo kupil parcelo nekje v Afriki in odprl šolo reggae glasbe in še in še. Ta isti lastnik pa brez težav organizira zabave na plaži in ladji. Na pretekli zabavi na plaži je bilo 1500 obiskovalcev, pa ni bilo niti enega varnostnika, tistemu čemur mi pravimo wc je bil tukaj le eden, pa še ta zelo zasilen, hrana je bila iz roštilja, kjer so delali njegovi prijatelji, daleč od higienskega minimuma, kako bi bilo zabovno imeti takšen sistem v Sloveniji.
V supermarketih pozabi na rek: kupec je kralj. Tukaj prej velja, da si en nadležneš in da spokaj čimprej domov. Vsaj v našem supermarketu je tako, umakniti se moreš, ko bo delavec polnil polico, previden moreš biti, da te kdo ne povozi z vozičkom polnim odpadkov itd.
Pri njih šepa že vzgoja otrok. Matere sedijo recimo pri frizerju ali nakupujejo ali so na sladoledu, skratka kjerkoli...one bodo mirno sedela in klepetale, otrok pa bo lahko med tem časom obrnil na glavo cel salon, trgovino ali slaščičarno, pa mu mati ne bo nič rekla, edino kar naredijo je da jih neprestano tepejo po rokah ali pa po riti. Neštetokrat pa sem videla, da je otrok prišel nazaj in udaril mamo. A ta mu ne pojasni samo udari nazaj.
Malta je čudovita, ima lepe plaže, narava je lepa-sploh spomladi, a kaj ko na njej živijo tako čudni ljudje. Da ne bo pomote, tudi tukaj najdeš prijazne in ustrežljive ljudi.

Feast of St. Julian

Ob vselitvi v stanovanje v St. Juliansu, v neposredni bližini promenade mi je cimer razložil kako dobro sem se odločila in da sigurno ne bom obžalovala moje odločitve. S tem je mislil na vse dogajanje tu okoli in hkrati tudi na Feast of St. Julians. Odločitve res nisem obžalovala in mi je sedaj že kar malo težko pri srcu, ko vem da se moje bivanje tu na Malti počasi izteka. V stanovanju smo postali prava družina in res super se imamo ob vseh naših večerjah itd. Zadnjo nedeljo v avgustu pa smo organizirali družinski zajtrk z gosti. Vzrok je bil prav Feast of St. Julians, ki je tradicionalno vsako zadnjo nedeljo v avgustu, a priprave trajajo ves teden. Tako smo se zjutraj ob pol osmih zbujali ob pokanju petard in ognjemetu-tu je tradicija, da se ob vseh "feštah" nenormalno poka. In ko opaziš v svojem zalivu železno gmoto, to ne obeta nič dobrega, ampak samo en velik hrup. Iz železnega splava sredi zaliva namreč spuščajo v zrak rakete, petarde in ognjemete, ulice okrasijo z raznimi lučkami in ostalo dekoracijo, postavijo cerkvene podobe na pločnike in zadnja dva dni feste zaprejo ulico-glavno cesto. Naš zavetnik je St. Julians in ker je bil lovec je poleg njegovega kipa še srnica. Z njim gredo v procesiji okrog po ulicah St. Juliansa (isto je v vsaki vasi). Že v soboto zvečer so prišli mimo z njim in z "pleh muziko", a to gre zelo zelo počasi, kajti ustavijo se v vsaki ulici in enkrat so počakali kar sredi glavne ceste, ker so šli člani "pleh muzike" jest.
Tisto ta pravo pa se dogaja v nedeljo. Zato smo v našem stanovanju organizirali pravi angleški zajtrk, s turško kavo in nato sangrijo. Po zajtrku smo se odpravili v bar na plaži, kjer so se počasi zbirali ljudje, v pričakovanju začetka feaste. Alkohol je že ob 11h dopoldne tekel v potokih in kar malo grozno je bilo gledati mladino, ki je že totalno nadevana. Jaz sem se zaradi vročega sonca odločila za neko mešanico limonade in piva, ki je delovala bolj osvežujoče.
Končno smo dočakali tudi "pleharje", da so se nam pridružili in končno začeli igrati, kar je pomenilo začetek feaste. Orkester se je začel pomikati po glavni ulici in mi z njimi, ko smo šli mimo balkonov pa so tamkajšnji prebivalci iz njih metali na koščke narezan papir. Pred orkestrom je bila skupina mladih in starih, ki so skakali in se drli-tudi to je bojda tradicija. Za pot, ki jo lahko prehodiš v dobrih 5 minutah, je orkester potreboval tri ure, potem veste kakšna hitrost je to. Ko je orkester prišel pred glavno zgradbo St. Juliansa pa se je začela zabava in veliko pokanja.
Drugi del dneva pa se je odvijal zvečer, ko so zopet šli v procesiji z našim zavetnikom, a tokrat so bili zraven še ministranti, duhovniki in še in še. A zvečer je bilo vse zelo kulturno, tudi glasbeniki so imeli mašna oblačila. Procesija se je začela blizu naše ulice in je šla zopet po glavni cesti vse do cerkve, kjer so St. Juliansa zopet postavili v cerkev. Za konec je bilo ogromno ognjemetov in pokanja. A kljub temu je bilo čudovito doživetje.

Orkester v elementu

Črna, rumena in rdeča so barve našega mesta in tale striček se je temu primernu "opedenal"

Tako mlado kot staro, vsi smo bili za akcijo (na ulici sem spoznala veliko tetik :) )

Amaia (cimra) in jaz pomagamo igrati

Baje ni blo po notah, zato sem si jih raje pogledala...

Jagoda, jaz in član orkestra

Zvečer je vse bolj svečano...

Prijatelji so pripeljali tudi svoje otročičke in jaz sem spet imela delo :) (Aurora in jaz)



Tukaj ni fešte, če ni veliko hrane

Naš zavetnik St. Julians (sameva na ulici, orkester je na večerji)