Ob vselitvi v stanovanje v St. Juliansu, v neposredni bližini promenade mi je cimer razložil kako dobro sem se odločila in da sigurno ne bom obžalovala moje odločitve. S tem je mislil na vse dogajanje tu okoli in hkrati tudi na Feast of St. Julians. Odločitve res nisem obžalovala in mi je sedaj že kar malo težko pri srcu, ko vem da se moje bivanje tu na Malti počasi izteka. V stanovanju smo postali prava družina in res super se imamo ob vseh naših večerjah itd. Zadnjo nedeljo v avgustu pa smo organizirali družinski zajtrk z gosti. Vzrok je bil prav Feast of St. Julians, ki je tradicionalno vsako zadnjo nedeljo v avgustu, a priprave trajajo ves teden. Tako smo se zjutraj ob pol osmih zbujali ob pokanju petard in ognjemetu-tu je tradicija, da se ob vseh "feštah" nenormalno poka. In ko opaziš v svojem zalivu železno gmoto, to ne obeta nič dobrega, ampak samo en velik hrup. Iz železnega splava sredi zaliva namreč spuščajo v zrak rakete, petarde in ognjemete, ulice okrasijo z raznimi lučkami in ostalo dekoracijo, postavijo cerkvene podobe na pločnike in zadnja dva dni feste zaprejo ulico-glavno cesto. Naš zavetnik je St. Julians in ker je bil lovec je poleg njegovega kipa še srnica. Z njim gredo v procesiji okrog po ulicah St. Juliansa (isto je v vsaki vasi). Že v soboto zvečer so prišli mimo z njim in z "pleh muziko", a to gre zelo zelo počasi, kajti ustavijo se v vsaki ulici in enkrat so počakali kar sredi glavne ceste, ker so šli člani "pleh muzike" jest.
Tisto ta pravo pa se dogaja v nedeljo. Zato smo v našem stanovanju organizirali pravi angleški zajtrk, s turško kavo in nato sangrijo. Po zajtrku smo se odpravili v bar na plaži, kjer so se počasi zbirali ljudje, v pričakovanju začetka feaste. Alkohol je že ob 11h dopoldne tekel v potokih in kar malo grozno je bilo gledati mladino, ki je že totalno nadevana. Jaz sem se zaradi vročega sonca odločila za neko mešanico limonade in piva, ki je delovala bolj osvežujoče.
Končno smo dočakali tudi "pleharje", da so se nam pridružili in končno začeli igrati, kar je pomenilo začetek feaste. Orkester se je začel pomikati po glavni ulici in mi z njimi, ko smo šli mimo balkonov pa so tamkajšnji prebivalci iz njih metali na koščke narezan papir. Pred orkestrom je bila skupina mladih in starih, ki so skakali in se drli-tudi to je bojda tradicija. Za pot, ki jo lahko prehodiš v dobrih 5 minutah, je orkester potreboval tri ure, potem veste kakšna hitrost je to. Ko je orkester prišel pred glavno zgradbo St. Juliansa pa se je začela zabava in veliko pokanja.
Drugi del dneva pa se je odvijal zvečer, ko so zopet šli v procesiji z našim zavetnikom, a tokrat so bili zraven še ministranti, duhovniki in še in še. A zvečer je bilo vse zelo kulturno, tudi glasbeniki so imeli mašna oblačila. Procesija se je začela blizu naše ulice in je šla zopet po glavni cesti vse do cerkve, kjer so St. Juliansa zopet postavili v cerkev. Za konec je bilo ogromno ognjemetov in pokanja. A kljub temu je bilo čudovito doživetje.
Tisto ta pravo pa se dogaja v nedeljo. Zato smo v našem stanovanju organizirali pravi angleški zajtrk, s turško kavo in nato sangrijo. Po zajtrku smo se odpravili v bar na plaži, kjer so se počasi zbirali ljudje, v pričakovanju začetka feaste. Alkohol je že ob 11h dopoldne tekel v potokih in kar malo grozno je bilo gledati mladino, ki je že totalno nadevana. Jaz sem se zaradi vročega sonca odločila za neko mešanico limonade in piva, ki je delovala bolj osvežujoče.
Končno smo dočakali tudi "pleharje", da so se nam pridružili in končno začeli igrati, kar je pomenilo začetek feaste. Orkester se je začel pomikati po glavni ulici in mi z njimi, ko smo šli mimo balkonov pa so tamkajšnji prebivalci iz njih metali na koščke narezan papir. Pred orkestrom je bila skupina mladih in starih, ki so skakali in se drli-tudi to je bojda tradicija. Za pot, ki jo lahko prehodiš v dobrih 5 minutah, je orkester potreboval tri ure, potem veste kakšna hitrost je to. Ko je orkester prišel pred glavno zgradbo St. Juliansa pa se je začela zabava in veliko pokanja.
Drugi del dneva pa se je odvijal zvečer, ko so zopet šli v procesiji z našim zavetnikom, a tokrat so bili zraven še ministranti, duhovniki in še in še. A zvečer je bilo vse zelo kulturno, tudi glasbeniki so imeli mašna oblačila. Procesija se je začela blizu naše ulice in je šla zopet po glavni cesti vse do cerkve, kjer so St. Juliansa zopet postavili v cerkev. Za konec je bilo ogromno ognjemetov in pokanja. A kljub temu je bilo čudovito doživetje.
Orkester v elementu
Črna, rumena in rdeča so barve našega mesta in tale striček se je temu primernu "opedenal"
Tako mlado kot staro, vsi smo bili za akcijo (na ulici sem spoznala veliko tetik :) )
Amaia (cimra) in jaz pomagamo igrati
Baje ni blo po notah, zato sem si jih raje pogledala...
Jagoda, jaz in član orkestra
Zvečer je vse bolj svečano...
Prijatelji so pripeljali tudi svoje otročičke in jaz sem spet imela delo :) (Aurora in jaz)
Tukaj ni fešte, če ni veliko hrane
Naš zavetnik St. Julians (sameva na ulici, orkester je na večerji)
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar