ADVENTURES: Javljanje iz vroče Malte

Kot ste nekateri že pričakovali, so moja javljanja na blogu vse redkejša. A razlog ni v tem, da se tukaj ne bi nič dogajalo. Postala sem namreč že kar tipična maltežanka- na izy. Čez teden dneve preživljam na inštitutu ( o delu itd. v posebni objavi-se zbira material), poleg dela v laboratoriju sedaj študiram literaturo v moji mini pisarni (kotu). Ko pa pride vikend pa je akcija. No ja ta vikend sem bila bolj delovno razpoložena. V petek sem generalno pospravila stanovanje, v soboto je bil čas žehte in likanja, nakupovanja in pa izležavanja na terasi. V nedeljo pa me je spet prijelo, da bi se šla malo potepat. Odločila sem se, da si grem ogledat severozahoden del Malte. Ko sem dokaj zgodaj zjutraj sedla na avtobus, sem bila kar začudena koliko je že turistov, ki množično odhajajo na izležavanje na plažo.
Po dobre pol ure vožnje smo prispeli v Mellieho, kjer se nahaja največja in najboljša (tako pravijo) peščena plaža na Malti. Plaža res ni slaba in tudi voda, ki je sinje modre barve ne, ko pa sem kasneje legla na pomol, kjer sem bila sama, pa je res bilo najboljše od najboljšega.
Torej iz Melliehe sem se peš podala v Popeye-vo vasico, ki je dober kilometer oddaljena od mesta. Z blokadnikom sonca na glavi, majico brez rokavov in zavihanimi lanenimi hlačami je kar šlo, ni bilo preveč vroče. Po prijetni hoji sem prišla do vhoda v Popeye-vo vasico. Najprej sem stopila do prodajalke kart (lahko bi šla tudi mimo pa tega ne bi opazila), katera mi je hotela zaračunati 9,50 eur za ogled vasice. Uh kak me je razkurlo, saj pa nimam rajde otrok s sabo. Prijazno sem jo vprašala če je sigurna v ceno, kajti v raznih prospektih in internetnih straneh navajajo ceno 5 eur. Pa se še kr ni dala in je rekla, da mi lahko ceno spusti na 8 eur. In sem zopet poskusila, omenila sem ji da ne nameravam ostati cel dan in da me samo zanima kako izgleda vasica in da jo želim poslikati. Končno sva se zmenili za 6 eurov. Banda pokvarjena, povsod me hočjo ocigant. Ampak se ne dam več, so si sami krivi, so me oni naučuili, da ne smem verjet v cene ki jih rečejo najprej.
Dokaj zadovoljna sem odšla v vasico, ki pa je fantastična. Najprej sem šla k obali, kjer sem sedla na čoln in se odpeljala na 15 minutni izlet, ki je vštet v ceno. Morem pohvalit, da imajo okus, mornar je bil prav fleten pobč, ki mi je sproti tudi pokazal hrib, kjer so snemali enega od prizorov z Bradom Pittom iz filma Troja. Priporočil mi je tudi turo po hribu, ki sem jo kasneje res naredila.
Po izletu z čolnom sem odšla v center vasice, kjer sta imela svoj šov Olive in Popeye. Animatorji so prave face, seveda smo se morali poslikati in skupaj odplesati en ples. Joooooj kar prijelo me je, da bi tudi jaz šla delat animacije, hkrati pa sem pogrešala moje male prijateljčke Manco, Leilo, Nika, brata Rek...kateri bi neizmirno uživali v vasici. Ne samo, da imajo urejeno plažo, poskrbeli so za celodnevno dogajanje s predstavami za otroke, za starejše pa z degustacijo vin in s prijetenim sprehodom po vasici, ki jo je leta 1979 zasnoval Anchor Bay. Skupaj je 17 hišk, kjer je Robert Altman snemal avanture mornarja Popeye, manjkala pa ni niti njegova Olive Oil. V vasici si lahko ogledaš dokumentarne filme, tematske hiške in vasico za otroke, kjer lahko obiščejo Božička, palčke in ostale škratke. Kar težko sem odšla iz vasice, a ker sem še imela nekaj planov sem se le podala na pot nazaj proti Melliehi.
Kar nisem mogla mimo plaže, ki je tako vabila in vabila. Svoj kotiček sem si našla na pomolu, kjer sem bila čisto sama in tudi okoli mene ni bilo ljudi. Izbrala sem namreč košček divje plaže, kjer pa ni turistov, oni so na urejeni plaži prilepljeni na ležalnikih in priklopljeni na pivo. Ko sem tako uživala na soncu kakšnih petnajst minut mi ni dalo več miru, da ne bi poizkusila te sinje modre vode, ki me je kar klicala. Uuuuulalalaaaaaaaaa jebela cesta, lepa lepa sam nič kaj topla. Ampak mi je vseeno uspelo opraviti prvo ekspresno kopanje na Malti. Ko sem zopet legla na brisačo in se odločila, da še malo polenarim in se nato odpravim naprej, sem razmišljala o tem kako je meni enostavno fajn. In ja ne vem kako naj napišem, da ne bo čudno zvenelo?? Am recimo takole...jaz nekako nobenega ne pogrešam :). Dolgčas kaj je to?? Če mi kdaj slučajno pride na misel, da bi mi lahko bilo dolgčas se spomnim samo na knjige ki me opazujejo iz pisalne mize. Priznam, da sem kar malo lena, kar se tiče učenja angleščine in pa tudi ostale literature, a se trudim po najboljših močeh :), zato sem vendarle tukaj.
Po super počitku sem jo mahnila proti Red Tower, ki je bil zgrajen 1649 in je eden od mnogih stolpov na Malti, s to razliko, da je ta večji od ostalih. Tako, kot ostali je tudi ta služil namenu, da so iz njega opazovali morje in okolico ter tako opozarjali ljudi ob morebitni nevarnosti.
Od rdečega stolpa vodi pot naprej po grebenu, katerega sem prej opazovala iz čolna. Pot je izpeljana po sredini travnikov, ki so poraščeni z rožami in grmički, tu pa tam kakšna kamnita ograja in pa veliko skal. Jejeje hodila sem po cesti, kjer je hodil tudi Brat Pitt in ostali junaki filma Troja...ooo navdušenje pa takšno :). Bolj kot pogled na hrib, kjer so snemali film me je fasciniral razgled, ki je bil v vsako smer nekaj posebnega. Pogled je segel do otoka Gozo in Comino, na drugo stran na plaže in prelepa polja, na naravni rezervat divjih ptic in še in še. Super kraj za peškanje, ki pa ga tu in tam zmotijo domačini s svojimi glasnimi avtomobili, ki se pripeljejo na travnik počivat, ali pa opravit kakšno drugo potrebo :). Res so čudni tile maltežani, povsod rinejo z avti in potem namesto, da bi si dali vsaj odejo na tla in legli ali si postavili stol, pa ždijo v avtomobilih. Ko sem že ravno pri maltežanih, zadnjič nisem bila ravno olimpijsko razpoložena, ko sem se vračala iz Vallette in na avtobusu prisede en starejši gospod. Najprej me je opazoval potem, ko pa sva se spogledala pa je začel nalagati...saj ne rečem, je bil prijazen, samo ni bil nakako moj dan, a sem se vseeno potrudila in se malo pogovorila z njim. Gospod je drugeče iz Irske, a sedaj uživa penzjon na Malti. Malo sva razglabljala o tem kaj delam tukaj, sem ter tja, ko je tema nanesla na črnce, katere maltežani sovražijo in jih hočejo poslati nazaj v Afriko, posebno sovraštvo pa gojijo do albancev. Hmmm tako veren in pobožen narod, pa toliko sovraštva!??!
Izvedela sem tudi, da je ločitev prepovedana, oziroma, da lahko živiš ločeno, nato moraš predložiti en kup papirjev s tehtnimi razlogi, nato se po ne vem kolikšnem času postopek začne odvijati in če imaš srečo se lahko ločiš če ne pa pač ne. Pravi so tile naši ja, po drugi strani pa jih izivajo, muslimani namreč. Zadnjič ko sem se vračala iz službe sem videla na promenadi najprej ogromno čevljev, potem pa ljudi ki se priklanjajo. Bilo je prav komično, ko so kar dirkali na kup, se hiteli sezuvati in pogrinjati brisačo in že so se priklanjali. Okoli njih je bilo kar dosti policistov, da ne bi prišlo do kakšnih izgredov. Ja vsak dan kaj novega :).
Ne smem pozabiti omeniti tudi tega, da smo v nedeljo imeli Mothers day. Velika akcija vsake družine, že cel teden si lahko opazoval kako so dirkali sem in tja z rožami in v trgovinah je bila vsaka druga stvar namenjena mami. Na samo nedeljo so seveda vsi preživljali čas skupaj s svojimi mamami, ki so jih vlekli povsod, na plažo, v gostilno na kosilo ali pa so bili kar doma. Ko sem se vračala iz izleta sem srečala ogromno stark, ki so se komaj skobacale na avtobus, z vso kramo (rože, razen kič...), hmmm vsaj za materinski dan bi jih lahko peljali domov. Včasih jih res ne razumem.
Takole tole je za enkrat vse, jutri oziroma v prihodnjih dneh pa res širše poročilo iz moje službe.

Treba met tud kako svojo fotko nje :) (nekje med peškanjem po hribih:) )